MOJA ZGODBA
… ali, kako so se uresničile moje otroške sanje o tem, da bi nekoč odpotovala na drugi konec zemeljske poloble …
Prav nič te ne more osrečiti bolj kot to, da se ti uresniči velika otroška želja. Še nekaj mesecev pred odhodom si nisem mogla predstavljati, da se bo moja pot ustavila na Novi Zelandiji. Aotearoa jo rada kličem, saj me je kultura maorov tako zelo prevzela, naravne lepote in energija, ki veje iz vsakega kotička te prekrasne dežele, pa so se urezale globoko v moj spomin.
Če pomislim, da se je moja pot pričela dobesedno s skokom v neznano, z nakupom enosmerne vozovnice do Melbourna v Avstraliji, me še danes spreleti andrenalinski občutek s priokusom “poguma in odpičenosti”. Takrat nisem vedela, kako dolgo bo moje potovanje trajalo, bila sem pripravljena na vse. Po treh mesecih sem zaradi zakonodaje morala zapustiti Avstralijo in pot me je nesla naprej na Novo Zelandijo, sanjsko deželo … tja, kamor sem si vedno želela. Naslednjih pol leta sem živela pri naši sorodnjakinji Andrei, ki se je tja preselila že pred osmimi leti. Druženje, z meni sorodno dušico, je prineslo mnoge izzive. Prav v tem času sem se podrobneje spoznala s proizvodnjo butične kozmetike iz avtohtonih novozelandskih rastlin in plodov morja. Vsakodnevno sem sodelovala pri nastajanju novih kozmetičnih formul, ki so skupek starih maorskih receptov, maorske življenjske modrosti, čistosti neokrnjene narave in sodobne tehnologije, klinično potrjenih in dermatološko testiranih.
Pravzaprav tej enoletni odsotnosti sploh ne morem reči potovanje, ampak bi beseda življenje bolje opisala moje bivanje v tujini.
Skrb za preživetje, iskanje novih možnosti in še zlasti spretnost pri vključevanju v novo okolje, ki se socialno in kulturno precej razlikuje od meni znanega, je pustilo globok pečat v mojih spominih. Povsem me je prevzela kultura, način upočasnjenega razmišljanja in delovanja ter neizmerna prijaznost naseljencev Nove Zelandije. Imela sem veliko srečo, da sem lahko vsaj delno pokukala v zasebno okolje Maorov. Pravijo, da zlepa ne spustijo v svoj dom “tujcev”, a ko te “posvojijo”, postaneš del družine, ne glede na barvo kože in drugačnost. Novozelandčani so izjemno prijazni, vedno pripravljeni pomagat. Tako sem tudi sama bila deležna dobršne mere njihove pomoči.
Čas polletnega bivnja na Novi Zelandiji me je opečatil z novo ljubeznijo do naravne kozmetike, ki sledi prastarim izročilom ter receptom. Srečanje s sestavinami, ki jih Maori uporabljajo ne le v kozmetične, pač pa tudi v zdravstvene namene, me je prevzelo, še zlasti, ker so hitri in trajni učinki vidni tudi na moji koži. Del tega sem prinesla nazaj v domovino in z veseljem podelim informacije z vami.